AstroFotografija - Primož Cigler

Včeraj enostavno ni bilo več časa in energije za povzetek samo še enega dneva na naši dragi gimnaziji.

Na na hitro predstavim pot:
V meglenem in oblačnem jutru 21. maja ob 7h zjuraj se je polovica 3.b oddelka GIBa vkrcala na ladjo prevoznika Integral Brežice. Po nekajminutnem prerekanju zaradi prostora smo vendarle dvignili sidro.

Veter je bil ugoden, zato smo za sabo kaj hitro pustili obronke posavskega hribovja. Naša plovba se je vila skozi ljubljansko kotlino, mimo Vrhnike in naprej proti morju. Dolge ure smo si krajšali z osvežilnimi pijačami z blagodejnimi stranskimi učinki. Moje častno mesto je bilo poleg slavnega starega gusarja Draxa.

Takoj, ko smo obpluli rt Nanos se je vreme obrnilo nam v prid.

Oblaki so se na enkrat razkadili, vidljivost je postala fenomenalna. Vrhovni štab se je odločil, da v prvem primernem zalivu pristanemo, da se na novo oskrbimo s pijačo, hrano. Nekateri pa so čas raje uporabili za relaksacijo.

Postanek ni trajal dolgo, saj smo bili z našo ekspedicijo časovno omejeni, tako da smo takoj ob primernem vetru odpluli naprej. Naš cilj ni bil več daleč. Na križpotju smo izbrali smer proti Krasu in čez kakšne pol ure prispeli do kraja Tomaj, kjer se je rodil pomemben borec za našo deželo, Srečko Kosovel.

Obiskali smo njegov grob in rojstno hišo.

Nekateri so se med predavanjem raje relaksirali, saj jih je naporna vožnja preveč izmučila.

A postanek ni trajal dolgo. Še pred poldnevom smo ga mahnili naprej, do najbolj oddaljene točke naše plovbe, ki se je nahajala na slovenski (??) obali. To je bila Luka Koper. Ogled je potekal kar iz našega plovila. Videli smo vse mogoče - od starih ladij, do novih renojev.

Nekateri so raje premišljevali, kaj bodo počeli popoldne…

Po dvournem fraj-cajti smo se obrnili nazaj na vzhod. Naslednja destinacija: Hrastovlje, kraj starodavnih cerkva in slovitih poslikav (če malo napihnem vso stvar in pretvorim v množino).

Še ena ciljna točka nas je čakala. Tokrat ta izključno kičastega značaja. In sicer razgledna točna na (???). Ime sem pozabil, tako da lahko postrežem zgolj s slikami (ena je že v prejšnjem postu).

Po celodnevni turi je bil čas, da ujamemo še dober pasat prozi vzhodu in odplujemo. V domače kraje smo pripluli zvečer, v mraku. Presenetilo nas je deževno vreme. Še sreča, da smo imeli na drugi strani sveta lepo.

Še tehnična plat: 40D, Sigma 18-50, vse jpg, vse brez fleša (sem ga pa pogrešal, priznam).

Trst je naš!!!

… so lahko zelo prijetne. Če si v dobrem ambientu, s fotoaparatom, sit, napit in oh in sploh.

Tukaj je en pretirano obdelan HDR, glavnina pa pride jutri.

190 fotk je kriza!!! vsaj zame, ki to ne počnem pro-way

Vse se vrti.

Najsi bo atom, žoga, urin kazalec, Sonce, Zemlja, galaksija, ali pa nogometna žoga pri igri med dijaki in profesorji. Tazadnja tekma, bolj simbolična kot ne. Nenazadnje danes zanje ni bilo več pomembno kaj so odnesli vsa ta štiri leta, koliko se se naučili eni od drugih, koliko nekateri prešpricali, drugi zamolčali, tretji pregoljufali. Nič ni narobe s tem. Vse se vrti, vse ne nekoč povrne. Tudi goljufije.
V meni pa se je danes nekaj premaknilo, nekaj, kar še zdaleč nisem pričakoval. Prav imate, ko boste rekli da še nisem končal svojo pot na Gimnaziji, lagal bi, če bi rekel tako. Zato se ni v meni zganilo spoznanje, da stojim na prelomnici, na križišču s kitajskim smerokazom… Ko sem zaslišal zvoke piščalk dve nadstropji niže sem doumel, da je ena takšna piščalka tudi moja draga.
Zares gre, poslavlja se. Pa sem mislil, da nikoli ta trenutek ne bo prišel, da bi si nekaj tako simboličnega tako jemal k srcu, saj je povsem brezpredmetno. Enako butasto se mi je zdelo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ko so se po valeti vsi po vrsti jokali in se na glas drli, češ da se ne vidimo več. Kakor da bi nas pošiljali v vojno. “Folk, mah kaj je z vami, jutr vas pokličem pa gremo na pijačo, kdo vam je rekel da se ne vidmo več?!?” sem takrat govoril. In nisem se motil.
S komer si bil prijatelj je jasno, da se boš še srečal. Danes je to tamali problem.
Ampak danes, danes je stanje drugačno. Iz Brežiške intelektualne stavbe odhajajo 4. letniki, povratka vsaj za večino ne bo več. Roko na srce, za večino mi je prav malo mar, a kaj ko je med njimi Kaja. Drugo leto bo doooolgo.
Ja, vse se vrti. Tako se je danes zavrtelo meni, ko sem opazoval predajo ključa - bedarija, če vprašate mene, a sklicevanje na tradicijo po navadi zmaga. Kaj pa vem, morda bo tudi drugo leto med nami, bodočimi maturanti prevladovala takšna evforija, kakršni smo bili danes priča. Tega ne vem, in ne bom vedel še celo leto.
Pustim se presenetiti.

se ti zazdi, da si na varnem

pa se že naslednji trenutek znajdeš v zraku in moraš naprej

Nič tak je, vse se vrti.

Tudi meni danes.

Zaradi povsem trivialnih stvari.

Zaradi nenadomestljivih vezi.

Zaradi groznih stvari…

… samo na žalost ne (foto)opreme.

Šola gre h koncu (na žalost k moralnemu) in zdaj je naš čas, da se pokažemo, če smo se sposobni obdržati. Prebiti. Nekako tako kot prejšnje leto. Med drugim tudi matematiko.

Tale objava je nastala že včeraj, ampak je objavljena šele danes, kajti čez natanko o ur, 0 minut in 0 sekund začnemo s pisanjem zadnje šolske naloge letos pri matematiki.

Nekaj utrinkov z učenja s Simonom (lepo bi bilo če bi napisal kakšno novo objavo - recimo o asimptotah tokrat):

Brainstorming

Dashboard

Confused?

Deep in mind…

Vso srečo nam. Pa napišite popoldne kako vam je šlo, dragi sošolci…

Zvečer pa se vidimo… vemo kje ;)

Danes se je na naši predragi gimnaziji odvil precej zanimiv dan. Delovno dopoldne se je prevesilo v lepo spomladansko popoldne. In to je bil dan, ko je naš razred (oddelek 3.b, razredničarka: Nada Mandić, prof., Gimnazija Brežice, Šolska 15, 8250 Brežice) pripravil prvi, ne boste verjeli, literarni večer.

In smo plesali, pili, igrali, jedli, se veselili, zabavali, proti 19. uri pa proti domu krenili.

NO JA, NISMO OD MUH, vsaj od tistih mesarskih ne …..

Fotk iz same prireditve NI.

Vse je ekstaza …