AstroFotografija - Primož Cigler

Vse se vrti.

Najsi bo atom, žoga, urin kazalec, Sonce, Zemlja, galaksija, ali pa nogometna žoga pri igri med dijaki in profesorji. Tazadnja tekma, bolj simbolična kot ne. Nenazadnje danes zanje ni bilo več pomembno kaj so odnesli vsa ta štiri leta, koliko se se naučili eni od drugih, koliko nekateri prešpricali, drugi zamolčali, tretji pregoljufali. Nič ni narobe s tem. Vse se vrti, vse ne nekoč povrne. Tudi goljufije.
V meni pa se je danes nekaj premaknilo, nekaj, kar še zdaleč nisem pričakoval. Prav imate, ko boste rekli da še nisem končal svojo pot na Gimnaziji, lagal bi, če bi rekel tako. Zato se ni v meni zganilo spoznanje, da stojim na prelomnici, na križišču s kitajskim smerokazom… Ko sem zaslišal zvoke piščalk dve nadstropji niže sem doumel, da je ena takšna piščalka tudi moja draga.
Zares gre, poslavlja se. Pa sem mislil, da nikoli ta trenutek ne bo prišel, da bi si nekaj tako simboličnega tako jemal k srcu, saj je povsem brezpredmetno. Enako butasto se mi je zdelo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ko so se po valeti vsi po vrsti jokali in se na glas drli, češ da se ne vidimo več. Kakor da bi nas pošiljali v vojno. “Folk, mah kaj je z vami, jutr vas pokličem pa gremo na pijačo, kdo vam je rekel da se ne vidmo več?!?” sem takrat govoril. In nisem se motil.
S komer si bil prijatelj je jasno, da se boš še srečal. Danes je to tamali problem.
Ampak danes, danes je stanje drugačno. Iz Brežiške intelektualne stavbe odhajajo 4. letniki, povratka vsaj za večino ne bo več. Roko na srce, za večino mi je prav malo mar, a kaj ko je med njimi Kaja. Drugo leto bo doooolgo.
Ja, vse se vrti. Tako se je danes zavrtelo meni, ko sem opazoval predajo ključa - bedarija, če vprašate mene, a sklicevanje na tradicijo po navadi zmaga. Kaj pa vem, morda bo tudi drugo leto med nami, bodočimi maturanti prevladovala takšna evforija, kakršni smo bili danes priča. Tega ne vem, in ne bom vedel še celo leto.
Pustim se presenetiti.

se ti zazdi, da si na varnem

pa se že naslednji trenutek znajdeš v zraku in moraš naprej

Nič tak je, vse se vrti.

Tudi meni danes.

Zaradi povsem trivialnih stvari.

Zaradi nenadomestljivih vezi.

Zaradi groznih stvari…

This entry was posted on Monday, May 19th, 2008 at 8:12 pm and is filed under Kaja, fotografije, šola. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.