AstroFotografija - Primož Cigler

Tako, tukaj sem.

Danes zjutraj sem imel let iz Brnika v Pariz na letališče Charles de Gaulle (upam da sem prav napisal), potem pa z avtobusom AirFrance do Monteparnasse, iz koder se oglašam zdaj.

Čakam na vlak (TGV) tukaj v čakalnici. Čez eno uro in 20min bom ponovno na poti.

Pred kakšnima dvema urama sem jedel, potem pa odšel na sprehod. In ja, stopim iz stavbe, grem mal gor po ulici, pridem okol ovinka, pa me kr butne > Eifflov stolp kakšen kilometer stran. Res veličasten pogled, čeprav je tukaj bolj slabo vreme.

No, počas bom mogu nehat, da mi bo še baterija zdržala kakšno uro :)

Še dokaz:

Se še oglasim (če bom imel kaj neta).

Au revoir!

Neki čudni občutki me navdajajo. Kakor vedno pred potovanjem. Neko vznemirjenje, ki si ga ne morem razložiti. Danes je še tako navaden dan, doma sem v naši topli hiški… Jutri pa že v drugi državi, sam, brez prijteljev, družine, Kaje … INTERNETA??

V Francijo se odpravljam na mednarodni festival avdiovizualnih vsebin. Težko reči natančno, kaj bomo počeli. Verjetno gledali kratke clipe in jih ocenjevali. In to cel teden! Upam da imajo še kakšen dodaten popestritveni program :)

Najbolj strah me je francoščine. Jezika, kako se bom sporazumeval. Pogoj za prijavo je bilo “fluent in franch”. Hmmm, upam da niso mislili preveč resno.

Pakirati še nisem resno začel, tako da se lahko tole vse še zavleče daleč v noč.

Ajde

sošolci,

sošolke,

učitelji,

domače dvorišče,

in sploh vsi, posebej pa ti!

Pogrešal vas bom.

Sicer pa se kmalu vidimo…

Kamlu odpotujem.

V Francijo. V ponedeljek.

Izveste vse ob pravem času …

Točno tak.

Prispevek brez vsebine.

… sam tolk da povem da mam brata:

… da smo mel pico za kosilo:

… pa še da mamo v hiši rože:

SE PRAVI: totlno brezveze.

Brezvezen sem.

Kraj neštetih spominov iz otroštva, kraj kjer se zame čas ustavi… posebno v takem dnevu kot je bil včeraj.

Včasih je tukaj bilo jezero. Točno od tega mesta, kjer sem slikal, pa do vznožja pečin. Notri je bilo ogromno živali - od rib, kač, kačjih pastirjev, žab, obrobljenih kozakov in še in še!

Zdaj je o vsega skupaj ostala le še ogromna vdorna jama. Pod tem jezerom je namreč bil rudnik. Nekega lepega nedeljskega popoldneva je v manj kot minuti jezero izginilo in z njim skoraj ves živi svet. Zdaj tukaj raste samo rogoz.

Tu in tam je še ostalo malo vode, od tam smo po nesreči še nekaj dni reševali ribe v naš ribnik in še nekaj okoliških …

Ja, pogrešam tiste čase, ko sem s prijatelji bil tukaj vsak dan… po večkrat! Zdaj se tukaj večinoma sprehajajo srne in zajci, ki iščejo hrano.

Nikoli več ne bo tak, kot je bil.