Zakaj si je včasih dobro vzeti pavzo…
Včasih se je dobro malo ustaviti in pogledati nazaj. Da vidiš od kod sploh hodiš in kaj puščaš za sabo. Če trmoglavo siliš neprestano naprej, prej ali slej naletiš na oviro, skozi/čez/pod/… katero ne gre. Pri tej oviri si se primoran ustaviti in vidiš, da si kup stvari naredil zamanj, da se bo treba vrniti pol poti nazaj in na nekem oddaljenem križišču izbrati drugo smer.
Tako sem na silo trmoglavil jaz. Fotografija brez ideje, brez zgodbe, brez vsebine je kot slika brez okvirja (vem, izrabljena metafora, pa kaj čem…). Med “Last post” prispevkom in “V delu, dobiva obliko…” sem le nekajkrat prijel v roke fotoaparat, pa še to brez posebnega namena, samo da sem preveril, če še dela in če ni na senzorju toliko prahu, da svetloba ne pride več do pixlov (ok, pretiravam..).
Kaj me je zdaj naenkrat pičilo, boste rekli? Hja, verjetno imam več časa? Uh ne, ne bo to. Zdaj ga je v bistu prav najmanj.
Ustavil sem se za en mesec. Nenamenoma. Nisem slikal. To je name zelo dobro vplivalo (btw, vseeno mi je, če vam slike niso dobre, jaz sem zadovoljen z njimi in posti, mnogo bolj kot sem bil zadovoljen z zadnjimi objavami tukaj pred mesecem in več dni). Začel sem znova. Čeprav, to bi težko rekli. Primernejša beseda je osvežitev. Vse stare izkušnje ostanejo… Dobiš pa nov zagon, nove ideje, nove izzive.
Dež me je spral…
May 28th, 2007 at 8:29 pm
Sem kar malo pričakoval, ko sem prišel domov.
Foto+blogi, naprej!
Če smem pokomentirat fotko: jaz bi akterja malenkost desaturiral, ne povsem, tako kot si okolico, ampak malenkost - barve so mi za trohico premočne;)